Državni sovražnik številka ena na področju gospodarskega razvoja je država sama. Številne odločitve, ki so jih v preteklosti sprejemale politične elite, so se ob pričetku globalne recesije izkazale kot napačne ali še slabše, kot škodljive. Slovenska zgodba o uspehu se je razblinila kot milni mehurček.

Pogovor kako se iz primeža krize dokončno izviti, ob šankih vztraja že vse od leta 2008. In vladajoči imajo vedno zmagovit recept. Mineštre, ki jo je »skuhala« prejšnja vlada ni maral skoraj nihče. Nova vlada ima seveda boljši recept, katerega obrisi se že kažejo. Dajmo času čas, ampak nekateri indici kažejo, da bomo priča režimu Janeza Janše 2.0.

Že danes pa vemo, da so se stranke poenotile glede zapisa zlatega fiskalnega pravila v našo ustavo. Uravnoteženost proračuna in avtomatski dvig davkov v primeru neupoštevanju pravila sta njegovi glavni značilnosti. Takoj pa se seveda pojavi vprašanje: ali to res potrebno zapisati v ustavo? Vodilni politiki so v to prepričani, jaz pa ne.

Rešitev kot jo trenutno poznamo (http://www.delo.si/novice/politika/slovenija-uvaja-zlato-fiskalno-pravilo.html), je le še en vsebinsko prazen predlog. Sam sem prepričan, da je prvo in glavno vodilo vsakega finančnega ministra vzdržnost proračuna. Čemu bi morali torej pravilo, ne porabi več kot imaš, zapisati v ustavo? To bi moralo biti politiki in državi tako samoumevno, kot je to za vsaki dobri gospodinji, uspešnemu podjetniku, nevladnim  organizacijam in končni fazi vsakemu posamezniku, ki se trudi preživeti v naši državi.

Namesto tega pa nam v naslednji točki povedo, da bodo v ustavo zapisali tudi to, da bomo v primerih njihovih kršitev pravil, ki so si jih sami postavili, to plačali davkoplačevalci. To počnemo že zdaj, ampak da bi se pa to zapisali v ustavo, je pa v posmeh vsakomur izmed nas! Ne hvala Janez, Zoran, Borut, Gregor, Radovan, Karel in Ljudmila. Takšne ideje v prihodnje raje zadržite zase.

Borut Cink

predsednik MLD

Nekoč mi je nekdo, no ni ravno nekdo – je oseba, ki jo izjemno cenim, spoštujem, jo imam za vzor, dejal, da nikoli ne veš kje te nekaj dohiti, kako te dohiti in zakaj te dohiti. Z vsem spoštovanjem do moje elaboratne pridige o ekonomski krizi mi je položil na dušo, da obstajajo sile in misli, ki preprosto, moje, njegove, naše dobromisleče teze ne morejo, ne želijo in ne bodo sprejeli. Ah, sem si mislil! Verjetno res ne more biti tako težko, sem mu odgovoril, in nadaljeval, saj za najino tezo stojijo konkretni izračuni in mnenja ekonomistov širom sveta.

Tiho je zamrmral moje ime, kot bi se bal, da bo moj energičen odziv sunkovito odnesel iz ozračja liberalnost, zagnanost ter svojeglavost mene in kolegice, ki je ravno vstopila v lokal, ter me vprašal približno takole: Davor, mar misliš, da če bi lahko spreminjali tako zlahka stvari kot se midva danes pogovarjava, da bi prišlo v svetu do ekonomske in finančne krize? Pogledal sem kolegico, se nasmehnil, ujel njen zamišljen in v žarkih luči iskriv pogled, ter premišljeno odgovoril: Da, seveda bi prišlo do krize.

Pozabil sem povedati, da je moj pogled na krizo rahlo drugačen. Nadaljeval sem, da če bi moral misliti drugače, bi mislil tako kot tisti, ki mislijo drugače, in misliti drugače pomeni misliti nasproti srcu, misliti nasproti srcu posledično pomeni zanikati samega sebe, to pa potem nisem več jaz. Oba s kolegico sta se nasmehnila, se spogledala, sam pa sem že vedel kakšen bo odgovor: Kako tipično zate Davor, je dejala. V vsem svojem iskrenem razmišljanju vedno pozabiš na nekaj, čemur se reče potrpežljivost.

Zakaj pišem o temu? Zato, ker se vedno spomnim teh besed, tudi takrat, ko želim spreminjati svet in se dotikati sonca. Ujemajoča sila svetlobne pronicljivosti ujame v svoj primež še tako trmastega in svobodomiselnega človeka. Vendar nikoli ne more vzeti mišljenja, saj s primerno potrpežljivostjo lahko izstopiš iz primeža in brez predsodkov ujameš tisto kar te dohiteva. Svoje mnenje in preričanje.

V soboto, na kongresu Liberalne demokracije, sem imel to čast in odgovornost predstaviti sklep o imenovanju komisije za notranjo revizijo. Sklep, ki smo ga s kolegi pripravili dobronamerno. V želji, da enkrat za vselej zapremo neplodno poglavje o medsebojnem obtoževanju, zanikajočih kritikah in metanju polen pod noge.

Je že res, da v pretekli in burni zgodovini stranke, nismo imeli največjega vpliva na tok dejanj in dogajanj. Sam sem želel, trdno verjamem da tudi kolegi, da skupaj zakorakamo v novo ero, zajamemo svež kisik in pričnemo znova sestavljati zgodbo na plemenitih vrednotah, zaradi katerih je bila naša stranka v devetdesetih letih ustanovljena. Pripravljeni smo bili prevzeti del odgovornosti. Sklep je bil pač zavrnjen, tako kot se v demokratičnih strankah spodobi, z dvigom rdečih kartonov. Osebno sem bil presenečen nad hitro spremembo mnenj določenih članov, ki so slabih dvanajst ur pred kongresom tak sklep še zagovarjali. Morda je bil na samem kongresu napačno razumljen. Morda, pa vendar nič zato.

Mi smo dohiteli tisto, kar nas je že nekaj časa dohitevalo. Izrazili smo tisto, za kar mislimo, da je nujno potrebno pri načrtu sanacije. Tako kot v gospodarskih družbah je enako ali pa še bolj pomembno tudi pri političnih strankah. Da razčistimo in nadaljujemo, da pojasnimo in razjasnimo. Tako kot se za liberalce in liberalke spodobi – dostojno in brez zamer. S soočenjem mnenj. Tudi tistih, ki so že v začetku znana za izmišljena. Sam bom potrpežljivo čakal in upal, da bo novo vodstvo uspelo. Uspelo v tistem v kar bo verjelo. Konec koncev Slovenija potrebuje Liberalno demokracijo.

Davor M. Kalin

Predlogi ustavnih sprememb, ki so nam jih prejšnji teden predstavile nekatere parlamentarne stranke segajo od smiselnih in verjetno potrebnih do povsem absurdnih. V prvo skupino štejem spremembe na področju referendumske zakonodaje in razbremenitve ustavnega sodišča, v drugo skupino pa nedvomno sodi ustavna skrb za večje družine (kaj dandanes šteje za veliko družino?). Nekateri predlogi pa so izrazito strankarsko obarvani in si po moje resne razprave niti ne zaslužijo.

Problem velike večine ustavnih predlogov je v tem, da temeljijo bistveno bolj na dnevno politični realnosti, kot na zgodovinski izkušnji slovenske ustavne demokracije. Ustava seveda mora biti živ dokument, ki naj bi uokvirjal realnost našega vsakdana, kar pa ne pomeni, da jo lahko stranke vzamejo za talca in na njenem hrbtu zrišejo zgolj še eno polje političnega bojevanja.

Drug problem nasploh pa predstavlja t.i. zlato pravilo. Zame to pomeni samo izgovor vsakokratne oblasti pri rezanju teh ali onih izdatkov v iskanju proračunskega ravnotežja. Dejstvo je, da bi morala vsaka vlada stremeti k izravnanemu proračunu. Zdrava pamet, prosto po Žerjavu, nam narekuje, da ne moremo porabiti več kot imamo, zaslužimo ali ustvarimo, oz. da proračun ni vreča brez dna. Kakšna je politika, ki pri najosnovnejši matematični formuli pogrne na izpitu? Predvsem slovenska.

Bolj kot ustavne spremembe per se pa potrebujemo v slovenski politiki jasne odločitve o prioritetah, zavesten boj proti skušnjavam napajanja teh in onih na državnih jaslih in iskrenost pri dejanjih.

Morda pa ob takšnem delovanju vsi skupaj ugotovimo, da spremembe ustave niti niso tako nujno potrebne, kot se to zdi danes.

Danes mineva 21 let od razglasitve rezultatov plebiscita o samostojnosti Slovenije.  Plebiscit, ki so ga izvedli 23. decembra 1990, rezultate pa objavili tri dni kasneje, je sledil demokratičnim spremembam, ki so se začele sredi 80. let prejšnjega stoletja. Na plebiscitno vprašanje, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, kar je 88,5 odstotka vseh volivcev. Plebiscitno odločitev smo Slovenci udejanjili z razglasitvijo samostojne države Republike Slovenije 25. junija 1991.

Da bi lahko bili stari in modri, moramo biti najprej mladi in neumni… Danes torej praznujemo še dokončno polnoletnost naše Slovenije, zato je čas, da se začnemo tako državljani kot politični vodje, obnašati odgovorno in letom primerno.

Apatičnost mladih je pomemben problem modernih demokratičnih sistemov. Problem za katerega nimajo rešitve ne akademski in civilno družbeni krogi ter tudi ne politični. Trend odtujevanja politike od mladih pa traja že bistveno dlje, kot traja sama erozija ugleda politike nasploh, kar pa ne pomeni, da pojava danes nista vzročno povezana.

12. avgusta je bil mednarodni dan mladih. Ponavadi se pozornost večine institucij, organizacij in javnosti vsaj na ta dan usmeri na probleme generacije, na kateri pregovorno stoji svet. In potem pride 13. avgust in kolona gre mirno dalje, dokler se leto zopet ne obrne. Ob letošnjem mednarodnem dnevu mladih je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon izjavil, da je “nevlaganje v mlade napačna ekonomija” s čimer se tudi sam močno strinjam. Obenem pa žal ugotavljam, da smo v Sloveniji problemu nevlaganja priča že vsaj desetletje, če ne še več.

Ne gre za pavšalno oceno, ki ne bi imele zaslombe v konkretnih podatkih. Gre za ugotovitev, ki je bila podana na podlagi raziskave Mladina 2010, ki je bila izvedena v lanskem letu in je podala za marsikoga presenetljive ugotovitve.

Skoraj dve tretjini vprašanih izraža nezadovoljstvo s splošnim odnosom slovenske družbe do mladih. Med problemi, ki jih mladi identificirajo v slovenskem šolstvu velja izpostaviti (pre)šibko povezanost med izobraževalnim sistemom in trgom dela. Na tem se bomo v prihodnje soočala s sorazmerno velikim in rastočim številom diplomantov in (predvsem) diplomantk, ki ne bodo našli svoji izobrazbi ustrezne zaposlitve. Delež mladih med 25-im in 29-im letom, ki živijo v skupnem gospodinjstvu s starši se je v obdobju 2000-2010 povečal iz 44,4 % na 66,2 %. Podatki ne potrjujejo teze, da je naraščanje povprečne starosti, pri kateri mladi zapuščajo dom, povezano s hedonizmom in nepripravljenostjo mladih na sprejemanje odgovornosti. Mladi glede svoje prihodnosti največ nelagodja občutijo v zvezi s pomanjkanjem denarja, stanovanjsko problematiko in negotovostjo glede zaposlovanja. Prav ti strahovi mladih so se v zadnjem desetletju občutno povečali.

V Sloveniji se z mladimi na sistemski ravni ne ukvarjamo dovolj in ena izmed posledic tega je splošno nezanimanje mladih za politiko. Konec koncev, kdo pa bi jim lahko zameril? Če se politika in država ne ukvarjata z mladimi, zakaj pričakovati, da se bodo mladi ubadali s politiko in državo. Nikoli ni prepozno za nov val družbeno angažirane mladine, ki bo prevzela odgovornost za prihodnost v svoje roke.

Upam, da bo temu tako in da bo ves politični prostor namenil bistveno več pozornosti tako potrebam mladih, kot tudi idejam, ki jih sami premorejo, predvsem pa pametnim rešitvam za probleme, ki nas tarejo. Prihodnost mladih ne bo nikoli rdeča ali črna, modra ali rumena. Bo samo svetla ali temna.

Borut Cink 

_______
Sama raziskava je dolga več kot 500 strani, zato je zgornji odstavek zgolj odtenek vsega, kar je bilo raziskano in ugotovljeno. Celotno besedilo raziskave je na voljo na spletnem mestu Urada RS za mladino – www.ursm.gov.si.

Izvenparlamentarna stranka NSi, je kot pristop za svoj poskus povratka v hram demokracije na prihodnjih volitvah, med drugim izbrala napad na liberalizem. Neposreden napad na liberalno misel, se že v nadaljevanju sprevrže v naštevanje konkretnih deviacij, ki so se dogajale v zadnjem času, in ki imajo v resnici malo skupnega z liberalnimi vrednotami.

Zagovarjanja svobode izbire ter enakosti pred zakonom nikakor ne moremo enačiti s sistemskimi napakami ter anomalijami, ki omogočajo protipravno bogatenje ter izkoriščanje ohlapnih zakonskih predpisov.

Že v osnovi se pokaže slabo poznavanje osnovnih načel liberalizma, ki jih predsednica prej omenjene stranke, precej lahkotno sprovede na slab nadzor nad delovno zakonodajo ter sporno bogatenje posameznikov.

Neplačevanje prispevkov in plenjenje države je stvar posameznih skupin ter vplivnih posameznikov, ki ne izhajajo zgolj iz ene politične stranki ali celo strani. Zavestno ukrivljanje ali obhajanje zakonov ne pozna ločitev na desnico in levico, niti na liberalne in konzervativne, poskus etikiranja takšnih dejanj z enim od splošnih prepričanj je podel poskus pridobivanja poceni političnih točk.

Rušenje liberalne ideje ter vračanje h konzervatizmu je v današnjem svetu tvegano, saj lahko hitro privede do skrajnih dejanj, ki smo jim bili priča v preteklih tednih. Sprejemanje drugačnosti je pomembno za delovanje sodobne družbe, in oviranje osnovnih človekovih pravic, z rušenjem družinskega zakonika, ne pripomore k strpni in napredni družbi, kakršne si želimo.

Liberalizem vsekakor ni uničevalec Slovenije, prej nasprotno, z zavračanjem kulturne in politične liberalnosti tvegamo zapiranje družbe. Prosti trg in osebne svoboščine niso v nasprotju z etičnimi načeli, še manj pa zapostavljajo posameznika, kot bi radi prikazali na desnici.

V MLD zato ostro zavračamo namigovanja, da liberalna usmeritev uničuje Slovenijo. Prav omejevanje prostega trga, državno vmešavanje v gospodarstvo ter protekcionistični zakoni so privedli do današnjih težav. Za razvojno usmerjeno in uspešno Slovenijo si zato nikakor ne moremo privoščiti štirih let nazadnjaštva in zapiranja k nacionalnim interesom.

Pred dvajsetimi leti je Slovenija postala samostojna in neodvisna država. Izpolnile so se dolgoletne želje in hrepenenja mnogih generacij Slovenk in Slovencev. 25. junija 1991 sem bil star skoraj 9 let. Spomini iz tistega obdobja so iz današnje perspektive zanimivi, če ne že smešni. Spomnim se, da me je takrat še posebej jezilo, da nisem mogel gledati nedeljskega Živ Žava, ker je ravno takrat sirena oznanila nevarnost zračnih napadov. Na koncu se je vendarle vse dobro končalo in Slovenija je stopila na pot, ki ni bila trasirana z ničemer drugim kot z lastnim znanjem in zanosom slovenskega naroda, ter odločnostjo in požrtvovalnostjo med ključnimi trenutki slovenskega osamosvajanja.

Obletnice, takšne in drugačne, so priložnost, da se pod določenim obdobjem potegne črto. Naša država se je v obdobju otroštva hitro naučila govoriti, pisati in hoditi. Kljub relativno hitremu zaključku plebiscitarne enotnosti slovenskega političnega prostora so voditelji, tako politični, kot tisti iz akademske, kulturne in drugih sfer, uspeli vzpostaviti državni sistem, ki je deloval in deluje še danes.

Osnovnošolsko obdobje Slovenije je bilo zaznamovano z utrjevanjem in razvojem države in njenih institucij, z razcvetom slovenskega gospodarstva in približevanjem evro atlantskim povezavam. Predvsem slednje smo opravili z odliko in leta 2004, kot najboljša država članica, skupaj še z devetimi drugimi “sošolci” vstopili v Evropsko unijo in NATO. Na domačem dvorišču pa so se predvsem v zaključku osnovnošolskega obdobja že kazali znaki “pubertetništva” – stranpoti privatizacije, stalno bohotenje javnega sektorja, kratkovidnost politike, če naštejem le tiste, ki so pomembno vplivale na situacijo v kateri se nahajamo danes.

Naslednja, srednješolska, faza razvoja Slovenije pa je že prinesla tipično izgubljenost najstniškega obdobja. Nezmožnost družbenega in političnega konsenza o prihodnosti Slovenije, še večji razkol strankarskih politik in svetovna gospodarska kriza so zaznamovali to obdobje. K sreči smo premogli dovolj znanja, iznajdljivosti in modrosti prejšnjih generacij, da smo tudi to obdobje zaključili s pozitivno oceno in možnostjo vpisa na “študij”.

Tu pa se je zataknilo. Ko danes gledam Slovenijo, predvsem našo politiko, imam občutek, da smo kot tisti študent, ki se vpiše na študij zaradi vsega drugega, samo zaradi študija ne. Stalna spotikanja, podtikanja, omahovanja, oportunizem in zdrahe so močno načele zaupanje v našo državo Slovenijo in sposobnost oblasti, da jo učinkovito in v dobro vseh tudi upravlja.

Izzivi sedanjosti in želja po svetli prihodnosti nam narekujejo spremembe pri vzorcih upravljanja. Izhodišča so znana, mnoga so zapisana tudi v naši ustavi. Šepa pa implementacija. Naj bo naslednjih dvajset let zaznamovanih z rastjo blaginje za vse nas, s spoštovanjem različnosti in vsesplošnim napredkom.

Sloveniji in vsem državljankam in državljanom v imenu Mlade liberalne demokracije in svojem imenu čestitam ob dnevu državnosti in 20. obletnici razglasitve samostojne Slovenije.

Borut Cink

Ljudje so se odločili. Arhivi Službe državne varnosti morajo ostati odprti. Danes smo glasovali ZA ali PROTI, referendumsko vprašanje pa se je glasilo: »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA-A), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 4. februarja 2011?«

Pravzaprav se je vse pričelo, ko je bil onemogočen dostop do arhivskega gradiva publicistu Igorju Omerzi. Mediji so to zgodbo seveda takoj povzeli, vse večjo pozornost pa so temu posledično namenile tudi politične stranke, ki so s to temo začele obračunavanje na političnem odru. Pri tem je potrebno omeniti, da je arhivsko gradivo nekdanje Službe državne varnosti dostopno na podlagi 65. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA, Uradni list RS, 30/2006).

Slovenci smo znani kot radoveden narod in zagotovo marsikoga zanima, kaj se nahaja v teh arhivskih gradivih. Pri tem pa se sprašuje(m)o kdo je koga izdal , kdo je bil proti komu, kdo je »škodoval« državi in seveda kdo koga ščiti.

Pri tem moram omeniti, da je arhivsko gradivo nekdanje SDV, ki se nanaša na njeno notranjepolitično dejavnost dostopno (seveda z omejitvami, ki izhajajo iz varstva nekaterih občutljivih osebnih podatkov). Dostopnost večjega dela gradiva zunanjepolitične (obveščevalne in protiobveščevalne) dejavnosti SDV pa je bila sporna, Vlada je trenutno stanje želela rešiti in sicer z novelo arhivskega zakona, ki je bil predmet današnjega referenduma.

Moje osebno mnenje je, da bo odprtje arhivov škodovalo posameznikom, ki so delovali v korist slovenskih interesov, posledično pa bodo lahko prizadeti tudi njihovi družinski člani, prijatelji in znanci.

Kaj bo sedaj, ne ve nihče. Slovenska radovednost nas je privedla do tega, da se je danes kar 70 % tistih, ki so prišli na volišča, odločilo, da mora arhivsko gradivo ostati odprto. Prav zanima me koliko bo tistih, ki bodo odšli v prostore Arhiva RS in si ogledalo te dokumente. Ne jaz, ne večina tistih, ki so glasovali ne vemo kaj se nahaja v teh arhivih. Od danes naprej bo očitno vse drugače. Se vidimo v prostorih Arhiva RS!

Nuša Anna Hrustek

mednarodna sekretarka

Včeraj, 17. maja 2011 smo poleg svetovnega dne telekomunikacij in informacijske družbe sočasno praznovali 20 let obstoja interneta v naši prelepi deželi. Vsak od nas se mogoče niti ne zaveda, kako smo kot družba postali, lahko bi temu dejali »odvisni od interneta«.  Že podatek, da smo leta 2010 v Sloveniji imeli skoraj 70% gospodinjstev, ki so imeli dostop do interneta, lahko vsaj delno potrjujejo mojo zgoraj napisano trditev. Za zanemariti pa ni tudi podatka, da je v zadnjih nekaj letih ogromen porast tudi uporabnikov, ki so priključeni 24/7 na svojih t.i. pametnih telefonih.

Ob nenehnem razvoju interneta so se kot »revolucionarno« na internetu pojavila socialna omrežja za katere je večina verjela, da bo zelo majhen odstotek ljudi, ki bodo sploh želeli uporabljati tovrstna omrežja. In glej ga zlomka; če se fokusiramo samo na spletno omrežje facebook, lahko dokaj hitro ugotovimo, da večina registriranih ljudi kar »prosto po prešernu« deli informacije o sebi, morda, počasi že nezavedno, saj so socialna omrežja postala že skoraj del večine nas. Ali je to dobro za nas,  kot družbo, niti ne bi komentiral, ker za komentar kaj takšnega ne bi zadostovalo več A4 strani.

Kot zanimiva informacija, katero je bilo včeraj možno izvedeti po poročanju slovenskih televizij, se je internet že tako razširil, da bo počasi presegel svoje omejitve, saj bo kmalu zmanjkalo IP številk. Uvaja se sicer neka nova tehnologija, ki bi rešila ta problem in v Sloveniji smo menda med najbolj pripravljenimi državami za prehod na tovrstno tehnologijo. Te informacije osebno nisem preverjal, ni pa bojazni da temu ne bi lahko bilo tako. S tem lahko Slovenci dokazujemo, da smo kot narod,  sposobni konkurirati ostalim državam po svetu v določenih tehnologijah.

Razvoj interneta in s tem tudi družbe pa je pripomogel tudi k temu, da lahko danes nakupujemo kar iz svojega naslonjača, namesto da čas izgubljamo s tavanjem po trgovinah. Tako si lahko na enem mestu iz svojega udobnega naslonjača ogledamo več ponudb in med le temi izberemo ponudbo najbolj ugodno za nas. Na tovrsten način, tudi nakup v tujini ni več ovira za nas.

V zadnjih 20 letih smo na razvoju interneta in računalniške tehnologije dosegli ogromno. Osebno si niti ne predstavljam kaj vse bo še storjenega na razvoju teh področij, verjamem pa, da bi vsak od nas, v današnjem času, bil brez dostopa do interneta, kot zgubljeno pišče.

Avtor: Arnel Glotić, mLD sekretar za gospodarstvo in delo

Neutrudljivo počasnost je zamenjala hitra površnost, umirjeno preteklost je nadomestila pompozna prihodnost. Vse kar se premika hiti, še zajci na travnikih postajajo neučakani in hitri. Na mestnih kreacijah visijo zaslombe modernega in neuničljivega, tekoči kristalčki so zamenjali stare table na katerih so gostinci ponujali svoje jedilnike napisane z belo kredo.  Staro se umika novemu.  Vse se umika teoriji hitrosti. Tudi občečloveške vrednote.

Res je, da že nekaj časa nisem pisal, pa ne zaradi tega, ker ne bi imel o čem pisati, temveč ali predvsem zaradi pomanjkanja prostega časa. Če sem nekoč zapisal, da me boli glava zaradi slabega pretoka živčnih impulzov skozi akson (pisal sem o podajanju vroče žerjavice med ministri za finance, gospodarstvo in razvoj), pa me danes navdaja malodušje glede celotne situacije v kateri se je znašla Slovenija.

Politika je pristala na spolzkem terenu, ko se niti ne pogovarjajo več. Vsi samo še majejo podlago in čakajo kdo bo hitreje izstopil, padel ali bil porinjen z nje. Padajo samo še težke besede. Gleda se kaj kdo dela, kaj je, kaj pije, kam gre… ob tem pa gospodarstvo dobesedno životari na ramenih starih uspehov. V političnem peskovniku je zmanjkalo peska, posledično pa v kokošnjaku kokoši nesejo samo še prepeličja jajca.

Toda, ker to ni dovolj so nas naši veleumi  in cenjeni padli managerji porinili še globlje. Tako globoko, da se skoraj ničesar ne spomnijo več. Tako daleč je že tega, da človeški spomin nikakor ne dopušča, da bi se lahko spomnili tistega kar se je dogajalo pred letom. Sprenevedanje najvišje sorte, težkih banalizmov, kjer prevladujejo slabe ocene, podkrepljene z lažnimi podatki, relativnost vedenja in lahkotnost politične vojne. Tako hitro se dogaja, da je krivo vse. Vse kar leze in gre. Vsi so se zarotili proti njim, tako močno, da so v boju za obstanek silili delavce, da so delali v nemogočih razmerah nedostojnih človekovemu dostojanstvu, da so čakali na plačo in iskali pomoč pri humanitarnih organizacijah. Istočasno so ti veseli a-managerji vozili luksuzne avtomobile (skromno sem zapisal, seveda so imeli šoferje) in nakazovali enormne zneske za fiktivne storitve imaginarnim podjetjem v eksotičnih evropskih in otoških državah. Početje s pridihom največje mere subtilnosti, ki kar kliče po snemanju nove slovenske tele novele. Zakaj slovenske? Ker kaj podobnega, zaradi hitrosti slovenske družbe, tudi v narko državah ne bi uspeli snemati.

In potem se čudimo, se čudijo, da ljudje postajajo apatični! Z našo družbo je nekaj močno narobe, tako zelo, da začenjam pogrešati legende in stare zgodbe, ki jih pripovedujejo dedki in babice. Nismo imeli veliko, bili pa smo srečni, pravijo. Pa smo sokrivi za to?

Vsak dan odpiramo vrata, vstopamo, pa nikoli ne vemo kam. Vsak dan nekaj novega. Nikdar ne vemo kaj bomo videli, začutili. Vsak dan odpiramo vrata, ker se bojimo, da nas bo v trenutku zaspanosti nekdo prehitel, zato hitimo. Zato hitimo vsi, hitimo stran od prijazne stvarnosti v groteskno realnost. Vse je postalo drugače, domačnost okolja je postala zaigrana izjema. Postala je nezaželeni absurd, ki ga v moderni dobi ne potrebujemo. Postali smo tok hitrosti. Ujeli smo val iz katerega ne moremo izplavati. Početje politike in gospodarstva je zato postalo družbeno »sprejemljivo«. In to zato, ker hitimo, se ne ustavimo in komentiramo, ne rečemo stop.

Morda se bomo ustavili, enkrat v počasnejši prihodnosti. Takrat, ko bo kava s prijatelji postala legenda, pa čeprav le na tekočih kristalih. Takrat bomo rekli takšni politiki in zgrešenim korporativnim sistemom, it’s enough.

Do takrat pa bomo hiteli vsi, kot strele, ki sunkovito bodejo skozi oblake, kot urini kazalci, ki neumorno tik tikajo v trajno večnost. Za hip nas bodo ustavila le prazna sprenevedanja.

Avtor: Davor M. Kalin, generalni sekretar mLD