Nekoč mi je nekdo rekel, ko so znani rezultati, se začne pretvarjanje in iskanje igle v kupu sena oziroma se prične stadij: »it is time to pretend«. Da ustavim vehementne trenutke sprenevedanja in mladinsko insinuiranje sem dolžna svojim članom podati pojasnila. Ne toliko zaradi mene, temveč predvsem zaradi ekipe, ki mi je z delavno vnemo in liberalnim entuziazmom pomagala prehoditi, preleteti, prepeljati in izpeljati 19 mednarodnih stopnic.

Minili sta dve leti, izteka se tudi moj mandat, mandat mednarodne sekretarke mLD. Na začetku mandata sem si začrtala program dela za obdobje 2009 – 2011. Morda se je komu zdel neizvedljiv, nerealen. Toda vsak cilj mora biti postavljen visoko:

1.) Vključevanje Mlade liberalne demokracije v mednarodne organizacije ISEEL, LYMEC, IFLRY in UNITED.

2.) Predlagati  kandidata za IO v eno izmed mednarodnih organizacij leta 2011 ter obdržati eno funkcijo na volitvah 2009 v ISEEL-u.

3.) Revitalizacija in vzpostavitev odnosov z liberalnimi podmladki in organizacijami s področja bivše Jugoslavije.

4.) Organizacija enega izmed seminarjev in/ali kongresov (ISEEL, LYMEC ali IFLRY) v letu 2010 ali 2011.

5.) Aktivno udeleževanje mLD-jevcev na seminarjih, konferencah, izobraževanjih in kongresih mednarodnih organizacij.

6.) Zaprtje finančne konstrukcije in dolgov mLD do LYMEC, IFLRY in UNITED, hkrati pa skleniti novo finančno obveznost ter prilagoditi članske obveznosti novim okoliščinam (znižanje članarine, dotok finančnih sredstev iz tujine).

Začetek.  Mlade liberalne demokracije že nekaj časa radar mednarodnih organizacij ni zaznaval. Imeli smo oznako, aha, to je tista organizacija, ki ne poravnava svojih obveznosti, tista organizacija, ki je popolnoma nekredibilna, tista organizacija, katere člani so si v tujini izposodili denar in ga nikoli niso vrnili (op. Ti ljudje so sedaj v drugih organizacijah). Skratka, začeti je bilo potrebno od začetka, postaviti nove mednarodne temelje in postopoma pridobiti ugled. Program smo poimenovali »mLD rocks the world«.

Pa se sprehodimo od točke do točke, če želite od stopnice do stopnice, korak za korakom in preverimo, kje se nahajamo ob izteku mojega mandata.

mLD se je v tem času aktivno vključeval v politično delovanje organizacij katerih člani smo. Izvajali smo proaktivno politiko. Rezultat takšne politike je izvolitev generalnega sekretarja mLD Davorja M. Kalina na mesto podpredsednika International Federation of Liberal Youth (IFLRY) na kongresu v Bejrutu (Libanon). Ta rezultat je dokaz, da smo delali dobro, da so naši »obiski« tujine na novo definirali mednarodno pojmovanje liberalne mladine v Sloveniji.

Prebiti se med 83 udeleženci s celega sveta preko esejev, domačih nalog, kvizov, prebiranja literature in aktivnega sodelovanja na forumih, do povabila na International Academy for Leadership, ki se odvija v Gummersbachu (Nemčija), ni mačji kašelj.

Dodeljen nam je bil status aktivnih protagonistov mednarodnih organizacij, predvsem so nas kolegi tujih sestrskih organizacij začeli spoštovati in razumeti, da ima mLD dobre kadre, ki lahko na mednarodnem področju pokažejo svoj potencial.

ISEEL je v zadnjih dveh letih žal stagniral, vendar nam je na našo pobudo s pomočjo članice biroja LYMEC, Vedrano Gujić, uspel dogovor z ostalimi članicami, da ISEEL oživimo na srečanju v Sofiji, ki bo v mesecu marcu. Dogovor je bil dosežen v Ljubljani, po kongresu LYMEC-a.

Slovenija ima veliko skupnega z Balkanom oz. državami bivše Jugoslavije. Tudi delovanje mLD na tem področju je v preteklih letih povsem zamrlo, mi pa smo tako izgubili sogovornike. Velik del časa je bil posvečen navezovanju in obuditvi stikov s hrvaškimi kolegi iz IDS in MHL. Na mojo pobudo smo se v mesecu decembru v Ljubljani srečali s podpredsednico mladih liberalcev Črne gore in se tako dogovorili za nova sodelovanja. V letu 2009 je mLD ekipa obiskala srbske in makedonske kolege. Hkrati z vsemi aktivnostmi pa smo začeli tudi dogovore za politično ekskurzijo po Balkanu, ko bomo v sodelovanju s kolegi iz tujine obiskali vse liberalne organizacije na Balkanu.

Z našo »balkansko navezo« nam je uspelo, da smo na LYMEC kongresu s skupnimi močmi in glasovi organizacij na mesto članice IO v LYMEC-u izvolili kolegico iz HNS, Vedrano Gujić.

Največji projekt v zgodovini Mlade liberalne demokracije je bila organizacija mednarodnega seminarja in kongresa LYMEC v Ljubljani, ki se je odvijal v mesecu novembru 2010. Zaupanje, ki nam ga je izkazalo vodstvo LYMECa, da organiziramo logistično in finančno izjemno velik projekt, smo upravičili, saj sta tako seminar in kongres požela veliko pohval, dobrih resolucij, predvsem pa kar nekaj novih stikov in dogovorov za nadaljnja sodelovanja.

MLD-jevci ne samo, da smo se aktivno udeleževali dogodkov, ki so jih organizirali v LYMECu in IFLRYu, temveč smo te organizacije predstavljali na mednarodnih dogodkih. Tako smo v preteklem letu imeli čast dvakrat zastopati IFLRY na dveh mednarodnih dogodkih. Kot soorganizator pa smo podpisali tudi partnerski dogovor za LYMEC/NUV poletni tabor na Norveškem, ki je bil izveden poleti 2009. Partnerske sporazume smo podpisali tudi s kolegi iz Bolgarije.

Finance. Biti član mednarodne organizacije ni poceni, vendar je iznajdljivost naših članov privedla do novih dogovorov v zvezi s finančnimi obveznostmi mLD do mednarodnih organizacij, tako smo fiksne stroške znižali za šestdeset odstotkov.

Da je naša organizacija lahko začela z intenzivnim mednarodnim delovanjem, je naša pogajalska skupina dosegla dogovor o petdeset odstotnem odpisu dolgov iz preteklih let. Mlada liberalna demokracija je tako poravnala svoje obveznosti in optimizirala finančno potrošnjo za tujino.

Skoraj bi pozabila na informacijo, ki je nisem predvidela v planu, a se je na podlagi dogovorov in aktivnega udejstvovanja, vseeno zgodila. Naš član, Klemen Keravica, je bil izvoljen za člana »Climate Changes Teama« v IFLRY, kjer je odgovoren za stike CC Teama z mednarodnimi organizacijami. Torej še en dokaz več, da smo delovali res izjemno dobro.

Bilanca. MLD-jevci smo opravili 19 obiskov v tujini,  pridobili smo ogromno mladih kompetentnih in še bolj izobraženih članov naše organizacije, prvič v zgodovini je bil član naše organizacije izvoljen na mesto podpredsednika IFLRY, prvič v dvajsetletni zgodovini smo gostili seminar in kongres LYMECa, na našo pobudo so potekli pogovori o revitalizaciji ISEELa, optimizirali finančne odnose mLD do mednarodnih organizacij in imeli možnost predstavljati mLD in IFLRY na mednarodnih dogodkih. Še bi lahko naštevala pa to več ne bo blog zapis temveč bi postal pravi mednarodni elaborat. Le tega bom predstavila na kongresu.

Zaključila bi s tem, da je Mlada liberalna demokracija postala elita mednarodnih organizacij, sooblikuje mednarodno liberalno politiko in zastopa lastne interese na internacionalnem nivoju. Ni kaj, to nam je uspelo v obdobju, ko je članska in finančna situacija mLD neprimerljiva s situacijo izpred nekaj let, ko je imela mLD nekaj tisoč članov. Nekateri so me celo poimenovali sekretarka za turizem. Če ta izraz pomeni, da sem kot sekretarka za turizem uspela s pomočjo moje ekipe, postaviti mLD v orbito mednarodnega odločanja, kar mimogrede ni uspelo še nikomur iz celotne mednarodne zgodovine mLD, potem ta izraz z lahkoto sprejmem. Se pa istočasno sprašujem, kakšen je potem termin za ostale mednarodne sekretarje v zgodovini mLD?

V ponos mi je, da mLD ponovno »rocks the world«.

SO YEAH, LET’S PRETEND.

Me je že kar nekaj ljudi izprašalo o mojem navdušenem zapravljanju državnega denarja. Vprašanja so bila: »Saj te razumem, da kot velik navijač košarke podpiraš ta projekt, samo lepo te prosim Davor, se ti zdi, da je takšna kvazi investicija smotrna v času največje krize?« In seveda je bi moj odgovor nekako tak: »Ja podpiram in se veselim tega dogodka v Sloveniji.«

Prvič celotno zamisel in idejo podpiram iz ekonomskega in patriotskega vidika. Najprej mi naj nekdo od nasprotnikov razloži, zakaj bi deset tisoč slovenskih navijačev odšlo v tujino in tam zapravljalo denar ter polnilo proračun druge države? Zakaj ne bi privabili na sto tisoče navijačev iz drugih držav in polnili slovenski proračun? Nazadnje, ali mi lahko kdo razloži, zakaj mesta, kot so Novo mesto in Maribor, ne bi potrebovala normalnih športnih dvoran?

Prva teza, slovenski proračun lahko z organizacijo EP v košarki benefira. Pa še kako! Multiplikativen učinek je lahko izjemno velik od prihodka davka na dodano vrednost, davka od dohodka pravnih oseb, prodaje vozovnic mestnih prevoznikov, slovenskih železnic in Adrie Airways, prodaje vinjet, turistične takse …

Tisto, kar je najpomembnejše, bo to ena največjih in najbolj učinkovitih promocij Slovenije v tujini. Namerno sem napisal učinkovitih, saj vemo, da za današnje akcije STO zapravlja enormne količine denarja, rezultati pa niso najboljši. Če stereotip velja, da smo večinoma moški navijači, ženske pa raje spijo med tem časom. Sam se seveda s tem ne strinjam, ker poznam kopico deklet, ki so še bolj »usekane« na košarko kot fantje. Kakor koli že, tudi če stereotipi veljajo, bodo ti navijači nekoč v prihodnosti pripeljali svoje družine na počitnice v Slovenijo, možje bodo svoje upokojene žene peljali na sproščujoč oddih po slovenskih gorah, mladeniči svoja dekleta na dobre žure in v spa centre, mladoporočenci pa na medene tedne. In veste zakaj, ker je Slovenija prečudovita, ker je cenovno ugodna destinacija in ker so ljudje neizmerno prijazni. To pa si navijači zapomnimo. Ne glede na to, od kje prihajamo.

Druga teza, ustvarimo nov investicijski zagon za gradbeništvo, s tem pa omogočimo zaposlitev ljudem in lažjo tranzicijo gradbenega sektorja skozi finančno in gospodarsko krizo. Sicer je res, da teh nekaj dvoran ne bo preživelo velikih gradbincev, bo pa srednjim in malim gradbenim podjetjem omogočilo preživetje. No, če bi eno dvorano postavili denimo v Slovenj Gradec, pa bi bila nujna tudi izgradnja tretje razvojne osi. Paket v enem.

Zadnjič, v tujini je šport »gospodarska« panoga z dodano vrednostjo, ki ustvarja okoli 3 % BDP in nudi zaposlitev številnim ljudem. V Sloveniji pa smo daleč od tega rezultata, zares daleč. Pa vendar je lahko ravno EP v košarki prelomna točka zrcalne podobe Slovenije kot razvite države. Z razvito športno ponudbo pa si lahko obetamo nove Tine, Petre, Jagodnike, Peterke, Iliće, Katarine …

Avtor: Davor M. Kalin

Svoboda. Abstrakten pojem za veliko ljudi, pod katerim si lahko predstavljajo le malo konkretnega. Za Mlado liberalno demokracijo pa pomeni nekaj več. Je način življenja. Neukrotljiva volja do življenja in svobodoljubje, povezana z vsebinsko jasnimi predstavami naše družbe, ki je zaznamovana s spoštovanjem in toleranco. Naši vsebinski temelji, od generacijske solidarnosti, človekovih pravic, preko pravne države in vse do ekološkega gospodarstva, vsekakor spadajo v središče naše politike.

Seveda to pomeni tudi spremembe, ker ne želimo večno držati Statusa Quo, ampak se želimo izpopolniti ter razvijati naprej. Zato delamo na področjih, kjer blestimo, in hkrati na naših šibkih točkah. Saj se je potrebno smejati tudi lastnim napakam, če jih želimo popraviti in spreminjati prihodnost na bolje.

Je pa svoboda več: MLD verjame v ljudi in s tem smo edino optimistično politično gibanje v Sloveniji. Konzervativci, socialni demokrati, nacionalisti hočejo še posebej mladino držati v pat poziciji. Mi pa želimo skozi kvalitetno izobraževanje ustvarjati življenjske priložnosti, obenem pa zaupamo v pravilne odločitve posameznika, kar je temelj našega optimizma. Življenje je potrebno uživati, če želimo navdušiti za svojo vizijo prihodnosti. Za naš način življenja, za svobodo.

Avtor: Andrej Kelenc

Balkan, regija odprtih priložnosti, različnih kultur in pestre zgodovine. Pravijo, da je tranzicije konec, tiste tranzicije, ki je dolga leta obremenjevala zahodno-balkanske odnose.

Iskanje prave poti iz prejšnjega v nov sistem je bilo dolgo, predolgo. Pa vendar je pri tem potrebno razumeti posebne okoliščine. Vsaka pot je dolga, še daljša pa je izbira prave kombinacije prehoda iz socialističnega sistema v moderen kapitalistični sistem. Zdi se, da se obdobje temeljnih družbenih sprememb končuje tudi na Balkanu. Končno. Sedaj je na vrsti Evropa. Nekatere ključne reforme so izpeljane v večini balkanskih

držav, zadnje aretacije premierjev, kazenske ovadbe zoper vodilno politiko in pritiski na politiko so pripeljali do velikih premikov pri demokratizaciji regije, upoštevanju mednarodnih pravnih norm ter gospodarskih običajev. Politika je pripravljena na nove reforme, vendar je zelo velika verjetnost pojava balkanskega čofotanja oziroma stopicanja na mestu, zato je potrebna močna mednarodna spodbuda politični eliti posameznih držav.

Le tako se bo popolnoma zaključila postsocialistična tranzicija, s tem pa tudi reformiranje gospodarskih, pravosodnih in socialnih institucij.

Avtor: Davor M. Kalin

Včasih je težko sedeti in gledati, v milejši obliki rečeno, čudodelstva, ki jih ustvarja naš javno-zasebni »lastniški« sektor. No, zasebni v tistem delu, ko govorimo o zasebni gospodarski družbi, pa javen, političen v tistem delu, ki predstavlja lastniško poslovodenje. Slednje upravlja naše premoženje, premoženje nas davkoplačevalcev, skupno premoženje Behrina, Janeza, Cilke, Bogomile in vseh ostalih. Z integriranim premoženjem pa upravlja Vlada RS. Desna, leva, sredinska – vlada pač, ki dobi na parlamentarnih volitvah večino.

Javno lastništvo je sestavljena vrednota, ki je večina posttranzicijskih držav ne pozna več.

Javno lastništvo bi moralo biti integrirana vrednota tradicije, zanesljivosti, poštenja in subtilnosti. Pa ni. Države imajo odprto gospodarstvo, nekatere odprto mahinacijo prejšnjega sistema, večina pa je pravico do upravljanja premoženja, ki so ga ustvarjali predniki, prodala. Pod ceno, seveda. So pa izjeme in med slednje spada Slovenija. Država je obdržala dve petini gospodarstva v domači lasti in je močno vpeta v lastniško upravljanje. Ne toliko zaradi strateške drže slovenskih vlad, temveč zaradi občutka varnosti prebivalstva. Varnost kot taka pa je dobivala volitve tako ali drugače. Le-ta vrednota pa je skozi leta izgubljala na svojem prvotnem sijaju in danes ne govorimo več o prvotni oziroma zaželeni opevani vrednoti, temveč politično primerni. S politično primerno vrednoto pa iniciram na izgubo osnov korporativnega upravljanja, na deficit strokovne komponente in primanjkljaj tradicije Smithovega liberalizma. Integrirano je zamenjala politično primerna vrednota, katere talec so podjetja v večinski državni lasti.

Državno lastništvo ni nič slabše od zasebnega

Da ne bo pomote, sam verjamem, da javno lastništvo ni nič slabše od tipične zasebne lastnine. Nastane pa težava pri upravljanju javne lastnine. Posameznik, ki ima izvoljeno pravico za upravljanje državnega premoženja, se mora obnašati, kot da je to njegovo osebno premoženje. Ravnati mora v skladu z ravnanjem zasebnika, vendar v interakciji z javnim interesom. Se pa pri takšnem ravnanju pojavita dva problema. Prvič je ločnica zelo zamegljena med tem, kaj je zasebno in kaj javno ravnanje v primerih izvoljene pravice upravljanja. Drugič pa je javna korist pri nekaterih političnih opcijah predvsem interes vpliva na poslovno in kadrovsko politiko podjetja. Posledično to vodi do kadrovske, predvsem pa poslovne zmešnjave v podjetjih. Neredko so politične direktive podjetjem slabe, nerealne in nepotrebne.

KAS je bil garant za redčenje megle

Megla je edina vrsta oblakov, ki se dotika tal. Megla, ki obdaja kadrovske politike vlad, je zelo gosta, tako gosta, da je včasih izjemno težko dobiti realen pogled na odločitve posameznih ministrov. Slednje se je pokazalo tudi v naši vladi, ko je ministrica za gospodarstvo podala pobudo za razrešitev nadzornikov v HSE in Pošti Slovenije. Zakaj se je odločila za ta korak, pa v vseh svojih odgovorih ni znala pojasniti. Takšno ravnanje je s stališča upravljanja izjemno nelogična poteza, sploh glede na rezultate poslovanja, ki jih ustvarjajo ta podjetja. Uprave in nadzorniki so torej svoje delo opravljali dobro. Je pa ta incident, ki si ga je privoščila ministrica, potegnil za sabo odstop kadrovsko akreditacijskega sveta, ki je bil ustanovljen z namenom, da se oblak megle razredči in izpuhti med oblake nad nebo. To se ne bo zgodilo, namesto tega je ministrica dejala, da je upoštevala mnenje KAS, ki pa ni bil podpisan s strani predsednika. Potemtakem je sklep o imenovanjih novih nadzornikov sporen. Škoda, priložnost je bila izjemna, da enkrat za vselej o kadrih odločajo strokovnjaki in ne politiki. O.K. se je pač tako odločila, o tem bodo torej odločali volivci.

Dokler ne bo prave politične volje za rešitev hladilnika kadrovskih menjav, pa bomo državljani odločitve o našem skupnem premoženju morali še naprej spremljati s projekcijskimi meglenkami.

Avtor: Davor M. Kalin

Človek je umeščen v naravo, kjer je njen enakovreden in soodvisen del, in z ostalimi živimi bitji sestavlja del medsebojno povezanega sistema, v katerem sta preživetje in kvaliteta življenja odvisna in določena z materialnimi pogoji ter predvsem odnosom do drugih živih bitij (Pličanič, 2003).

Danes se vse bolj zavedamo, da podnebne spremembe ogrožajo naš planet. O tem je bilo že veliko napisanega in dokazanega. Vendar pa večina ljudi meni, da ogrožajo predvsem naravno okolje, ne pa človeka in same države. Lahko rečemo, da je posebnost ekološke kriminalitete  v tem, da ima dve resnični žrtvi, in sicer ljudi ter okolje in se tako razlikuje od drugih vrst kriminalitet. Naša težnja, da bi lastno življenje čim bolj poenostavili (avto, stroji, razvoj civilizacije in tehnologije, razvijanje velikih urbanih območij, ogromno število industrijskih obratov, uporabljanje novih virov energije idr.), je na okolju pustila ogromne posledice. In dejstvo je, da dokler gledamo na onesnaževanje okolja z vidika posameznika, se nam posledice največkrat zdijo nepomembne. Vendar če upoštevamo 2 milijona takšnih početij, je slika seveda povsem drugačna.

Kljub temu da je Slovenija s svojima 2 milijonoma prebivalcev med najmanjšimi evropskimi državami, pa to še ne pomeni, da je ekološka kriminaliteta majhen problem. Stanje, kakršno je sedaj, se odraža kot posledica dolgoletnih pritiskov na okolje, za katero je odgovoren človek, posledice pa bo nosilo celotno človeštvo. Potrebno je poudariti, da gre pri ekološki kriminaliteti za zelo kompleksen pojav, preiskovanje pa je zato navadno dolgotrajno in zapleteno. Povezana je s tehničnim razvojem in napredkom, zato nastajajo vedno nove oblike te kriminalitete.

Da gre za kompleksen pojav, je potrdil tudi Pečar (1981), ki je izpostavil lastnosti le-tega. Opozoril je na večkratnost, ker so oškodovani različni naravni življenjski viri, masovnost, glede na dejanskost, da je krog oseb, med katere je mogoče uvrstiti žrtve ekološkega kriminala, zelo širok; nezaustavljivost, ker se izmika človekovemu nadzoru, in navsezadnje nemerljivost, ker je zelo težko ugotoviti vrednost povzročene škode. Ekološki kriminal je danes zelo donosen posel. Dejstvo je, da je to v 21. stoletju ena izmed najbolj donosnih kriminalnih dejavnosti. Najbolj zastrašujoče pa je, da se dobiček le-tega vsako leto povečuje. Vse od nezakonitega trgovanja z ogroženimi živalskimi vrstami, z nezakonito prodajo lesa nas vodi do problema, ki se danes ne tiče samo ene države, temveč je to mednarodni problem.

Vprašanje, ki si ga moramo ob tem zastaviti, je, kaj je večje – škoda ali korist? Po podatkih, ki smo jim priča, je to nedvomno škoda. Potrebno se je zavedati, da proces onesnaževanja Zemlji ne bo prizanesel. Posledice pa bodo katastrofalne in nepopravljive. Glavni krivci ekološke krize so v prvi meri ekonomsko-tehnološko razvite dežele. Njihov prispevek k uničevanju planeta se je iz dneva v dan povečeval. In v kolikor ne bo sprememb, se bo nevarnost v prihodnjih desetletjih še povečala. To pa zopet pomeni, da je potrebno kolektivno sodelovanje. Zemlja je namreč razdeljena med različnimi državami in narodi. Vsaka država bo morala tako prispevati svoj delež – le tako lahko funkcionira kot celota.

Mnoge države, predvsem razvite, so na problem ekološke krize že opozorile. Problemov, ki ga prinaša onesnaževanje, se dobro zavedajo. Tako so se začela pojavljati tudi različna gibanja, kot na primer Green Peace, WWF idr. Le-ta skrbijo za ozaveščanje ljudi o posledicah, ki se jih v tem trenutku še ne zavedamo, jih bo pa prineslo nadaljnje zanemarjanje našega planeta. Želijo popraviti storjeno škodo, ki smo jo prizadejali naravi, in navsezadnje ljudi opozoriti na dejstvo, da v kolikor škodimo naravi, škodimo tudi sebi in našim potomcem. Narava deluje za nas in ne proti nam! Kar dajemo naravi, nam sama vrača. Ne smemo pa postavljati naših potreb na veliko višje mesto kot potrebe narave. Potrebna je sorazmernost!

Zdi se, da jim je celo uspelo, kajti danes lahko opazimo vse več ljudi, ki se zavzemajo za drugačen način življenja. Naučeno je ponavadi težko spremeniti – zato tudi v tem primeru velja, da bi bilo potrebno takšne vrednote in način življenja vcepiti že majhnim otrokom. Kot pravijo – na mladih svet stoji. In danes je dolžnost mladine, da opozarja na peroče probleme, se vanje poglobi, išče rešitve … In ravno to je ena izmed nalog, ki jo želimo s tem projektom opraviti.

Viri:

Pličanič, S. (2003). Temelji ekološkega prava. Ljubljana, Cankarjeva založba.

 Pečar, J. (1981). Ekološka kriminaliteta in kriminologija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1, (34), 33 – 45.

Avtorica: Nina Matijaševič

Študentska prehrana se je elektronizirala. S to potezo smo slovenski študentje končno stopili v 21. stoletje, vsaj kar se tiče študentske prehrane. Stari papirnati študentski boni so se upokojili, nadomestili pa so jih mobilni telefoni oziroma brezkontaktne čipkartice.

Študentu ne bo več potrebno stati v neskončno dolgih vrstah, da bi kupil 20 papirnatih bonov, ki mu pripadajo. Ko bo študent lačen, se bo lahko odpravil v katerokoli restavracijo, brez da bi pred tem pomislil: »Ali imam bon za to restavracijo?« Ne bo več lokacijsko omejen s papirnatimi študentskimi boni. Lahko se odpravi na kosilo kamorkoli, vendar mora imeti seboj mobilni telefon oziroma brezkontaktno čipkartico in seveda denar, s katerim doplača razliko vrednosti kosila.

Z novim sistemom do zlorab naj ne bi prihajalo. Vsak gostinec mora po odobritvi subvencije zahtevati osebni dokument študenta, s katerim se identificira. Kako bo dejansko identificiranje potekalo, se bo videlo čez čas. Ampak kot vsaka dobra stvar ima tudi elektronizacija študentske prehrane nekaj slabih stvari. Čakalne vrste, ki so bile do sedaj pri nakupu študentskih bonov, se bodo preselile v restavracije, v menze. In ponovno bo potrebno čakati. Za samo vzpostavitev povezave sistema je potrebno čakati nekaj trenutkov, vendar to je še najmanjši problem. Da je sistem ranljiv, se je pokazalo že ob prvem večjem navalu uporabe sistema. 1.9.2010 se je sistem, ravno v času kosil, dobesedno sesul. Vendar to je bil začetek septembra. Kaj potem lahko pričakujemo ob začetku študijskega leta? Ko bo še več študentov šlo na kosila. Ali se bo sistem ponovno sesul?

Kljub vsemu, sama pozdravljam prenovitev sistema za študentsko prehrano. Vendar se še vedno sprašujem, ali je bil sistem prehitro uveden. Ali bi bil sistem boljši, če bi se uvedel naslednje študijsko leto? Tega v tem trenutku žal ne moramo vedeti. Kot za vse ostale nove stvari, bo tudi v tem primeru potreben čas. Čas bo pokazal ali se bo sistem obnesel ali pa bo pogorel na celotni črti.

Obilo zabave in uživanja v začetku študijskega leta ter seveda: »Dober tek!«.

Avtorica: Mateja Zver

V Sloveniji se je v začetku 90. let pričela transformacija iz socialističnega samoupravljanja v tržno gospodarstvo. Ta prehod je povzročil velike presežke delovne sile na trgu dela. Ker smo želeli socialno vzdržnost, so se stroški tranzicije zaradi predčasnega upokojevanja prevalile na pokojninski sistem. Prav tako pa so se že takrat pojavili neugodni demografski trendi, ki se kažejo še danes. Ker teh sprememb takratni pokojninski sistem ne bi vzdržal, smo ga temeljito spremenili in v veljavo je prišel leta 2000 (takratna Ropova reforma). Od omenjene reforme je minilo 10 let in ponovno je potrebno spreminjati pokojninsko reformo, kar ima za posledico vsekakor strah med prebivalci in dokaz, da je bila takratna reforma premalo odločna oz. izpopolnjena.

V Mladi liberalni demokraciji smo mnenja, da je potrebno zagotavljati varno in kakovostno starost. Prav tako pa ne smemo s predlagano reformo pokojninskega sistema zmanjšati medgeneracijske solidarnosti. Trenutni pokojninski sistem, ki je deloval na medgeneracijskem sporazumu, je bil uveden v razmerah, ki so se močno razlikovale od sedanjih.

V zdajšnjem času pa se večina držav in tudi Slovenija sooča s skoraj nevzdržnim pokojninskim sistemom zaradi neugodnih demografskih razmer, prezgodnjega upokojevanja, poznega vstopa mladih na trg dela z nizko gospodarsko rastjo itd. Iz omenjenih dejstev smo v Mladi liberalni demokraciji prepričani, da so spremembe nujne, saj bo morala država že leta 2020 iz državnega proračuna prispevati dobri 2 milijardi evrov za izplačilo pokojnin, kar bo imelo za posledico povečanje javnega dolga in bo resno ogrozilo razvoj države, če bo v veljavi trenutna pokojninska reforma.

V Mladi liberalni demokraciji v celoti podpiramo predlagano pokojninsko reformo. Zavedamo se, da je potrebno postopno dvigovati upokojitveno starost, in podpiramo, da se le-ta izenači za moške in ženske na 65 let z možnostjo uveljavitve določenih bonusov in malusov. Slovenija se na vsakem področju želi primerjati z razvitimi državami (Avstrijo, Švedsko, VB, Nemčijo …), ko pa teče beseda o pokojninski reformi, se pa tej primerjavi želi izogniti. Ampak dejstvo je, da vse razvite države postopoma dvigujejo in izenačujejo upokojitveno starost, tako da če želimo biti konkurenčni, bomo morali narediti korak naprej. Velik pomislek tistih, ki nasprotujejo dvigu upokojitvene starosti, je, da ljudje, ki delajo fizično, bodo to opravljali skoraj celo življenje, torej do 65. leta. Vsekakor temu ni tako; tistim, ki so se zgodaj zaposlili, ne bo potrebno delati do omenjene starosti, ampak se bodo upokojili, ko bodo dopolnili 43 let pokojninske dobe.

V Mladi liberalni demokraciji smo tudi prepričani, da je potrebno poostriti nadzor in ostro kaznovati delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov od dohodkov v pokojninsko blagajno oz. je potrebno sistem napraviti tako, da do teh anomalij ne bo prihajalo.

Vsekakor pa se je potrebno začeti resneje ukvarjati z brezposelnostjo mladih in prvih iskalcev zaposlitve in z zniževanjem brezposelnosti, ki se že približuje rekordnemu dosežku iz 90. let. Zavedati se je potrebno, da če ne bo novih zaposlitev in zmanjšanja brezposelnosti, bo vsaka predlagana pokojninska reforma met v prazno. Kajti če ne bo vplačil v pokojninsko blagajno, bodo primanjkovala sredstva za izplačilo pokojnin in bo država morala vplačevati v pokojninsko blagajno iz državnega proračuna, tako kot mora sedaj, s tem pa se zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva itd.

Avtor: Peter Jevšinek

Plakati z globokimi sporočili so dobrodošli. Definicija globokega sporočila pa je relativen pojem odvisen predvsem od interpretacije posameznika. Tako sem v preteklem tednu zasledil ravno tak plakat. Plakat o nacionalnih šampionih ustreza podani definiciji globokega. Laično ocenjujem, da je globok zaradi solidne oblikovalske zasnove, še globlja pa je sporočilnost, ki poudarja novo gospodarsko doktrino Slovenije. Imam pa velike težave s sprejemanjem takšnih, globokih misli, z namenom demagogije. Še bolj pa me skrbi dejstvo, da se takšnega načina poslužuje nacionalna mladinska organizacija.

Razmišljanja o novi gospodarski doktrini Slovenije, vsaj predlagane, iz ekonomskega vidika nikakor ne morem sprejeti za dejstvo, ki bi uravnavalo gospodarsko entiteto Slovenije. Prvič je doktrina sistem teorij, ki določajo delovanje nekega področja. Drugič pa je teorija skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga. Zato si ne morem razložiti omenjene teze o novi doktrini, saj kolegi iz Mladega foruma niso predstavili nikakršnih indicev, ki bi lahko nakazovale na pojmovanje o novi doktrini.

Nacionalni šampioni? So po mojem prepričanju podjetja, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, ki so konkurenčna ne samo v Sloveniji temveč tudi v tujini, poslujejo v skladu z okoljsko komponento, skrbijo za svoje zaposlene in s svojim poslovanjem pozitivno vplivajo na državni proračun. So podjetja v katerih politična elita ne oblikuje politike poslovanja. Končno so podjetja, ki imajo močnega strateškega lastnika ta pa je zmožen omogočiti nadaljnjo širitev poslovanja s svojim znanjem in finančno dokapitalizacijo. Torej to ni doktrina temveč interes Slovenije. Nacionalni interes.

Želim si gospodarske politike, ki bo zaznala pomembnost konkurenčnega in odprtega gospodarstva. Politike, ki ne bo smatrala državnega lastništva v gospodarskih družbah kot vrtička v Ljubljani iz katerega vsake toliko časa pobereš krompir brez, da bi ustvaril pogoje za rodovitno zemljo. Ne želim si nacionalnih šampionov, ki bodo ustvarjali izgubo, zahtevali državno dokapitalizacijo in na plečih katerih se bodo lomila demagoška kopja političnih prepričanj. Takih šampionov ne potrebujemo.

Še posebej pa je nekorektno, da se ljudi v težavnih gospodarskih časih, ko so izjemno občutljivi na takšne tematike, podpihuje z dejstvi, da prodaja državnega premoženja pomeni izgubo državne blaginje, da to pomeni, da za prihodnje generacije ne bo ostalo nič in da je to smrt slovenskega naroda. Lepo prosim!

Raje živim v državi, ki bo četrtinska lastnica velike in uspešne finančne institucije. Institucije, ki bo ustvarjala dobiček in polnila državni proračun. S tem denarjem pa bomo recimo lahko zgradili nov vrtec. Ne pa, da bo država lastnica banke (NLB), ki bo predstavljala sinonim za nekonkurenčno suho spužvo, ki jo bo pri življenju ohranjal davkoplačevalski denar. S takim početjem pa ne bomo izgubili samo enega novega vrtca, temveč deset vrtcev in še osemsto doktorjev znanosti povrhu.

Avtor: Davor M. Kalin

Razvoj informacijskih tehnologij danes omogoča drugačen način dela, predvsem v večini storitvenih dejavnosti. Iz tega razvoja se rojeva trend dela od doma, ker takšna oblika dela prinaša manj stresno življenje, prijaznejše delovno okolje, manj časa, preživetega v avtomobilu, avtobusu ali na vlaku, več časa z družino in predvsem bliže njej, manj poslovnih prostorov, manj dnevne migracije ter manjšo porabo energije. Skratka kvalitetnejše, bolj varčno življenje in okolju prijaznejše. Stremeti je potrebno k spodbujanju vključenosti v informacijsko družbo, k digitalni pismenosti za vse in k promociji elektronskih storitev, zato nikakor ne najdem opravičila za dvig cen internetnih ponudnikov, ki se je zgodil v začetku avgusta. Dostop do informacij in interneta mora postati dobrina, ki je na voljo vsem in s tem tudi ena izmed glavnih temeljnih človekovih pravic.

Živimo v družbi, v kateri po eni strani opažamo čedalje večje poudarjanje posameznikove individualnosti in zasebnosti, po drugi strani pa smo priča čedalje višji stopnji nadzorovanja (ulične kamere se pojavljajo kot gobe po dežju, podobno kot telesni skenerji na evropskih letališčih ipd). Ni dvoma, da se nadzor pogosto povezuje z demokratičnostjo oz. avtoritarnostjo družbe. Prav tako tudi ni dvoma, da obstaja močna povezanost med nadzorom in zasebnostjo, pa tudi varnostjo in organizacijo. Prav zaradi te tesne vezi med zasebnostjo in nadzorom se pojavi problem informacijske svobode na internetu na eni strani in zaščita najmlajših na drugi (pedofilija, spodbujanje samomora, spodbujanje uživanja mamil, hazardne igre, ali pa gradivo, ki je otroku škodljivo: eksplicitna pornografija, rasizem, preklinjanje, nasilje). Ker so meje nadzora težko določljive, bi bilo potrebno preučiti problematiko interneta kot prostora svobodnega izražanja ter pravne podlage in možnosti za prepoved tistih spletnih strani, ki širijo rasne, verske in vse druge oblike nestrpnosti, kot so to uspešno uredili v nekaterih drugih evropskih državah.

Ni pretresljivo, da imajo informacijske tehnologije danes izjemen pomen za nacionalno varnost, z vprašanjem zasebnosti pa se čedalje bolj ukvarjajo politični aktivisti, civilna družba in delavski sindikalisti in kljub temu da je nezakonito prisluškovanje in nezakonito tajno video snemanje v zasebnih prostorih prepovedano, ironično pa ni omejena prodaja avdio in video prisluškovalnih naprav. Ljudje pogosto govorijo: »Saj nič ne skrivam!« in »To je potrebno za mojo varnost!« – Res? Zakaj potem zavese prekrivajo njihova okna? Pri varovanju zasebnosti ne gre za varovanje zločincev, ampak za osebno čast in človekove pravice. Zavzeti se je potrebno za uspešno delo sodstva in policije, vendar brez dajanja nedolžnih državljanov pod vsesplošno osumljenost. Osnovna človekova pravica do zasebnosti je pogoj za svobodo vsakega posameznika demokratične družbe. Je temelj liberalizma.

Avtor: Andrej Kelenc